Tone Tonević:

''Ko sem bil neke 13 let star, sem se igral zunaj na dvorišču. Nato mi je v želodcu zagrmelo. Bil sem lačen, zelo drugačen. ''FOTR! FOTR!'' sem se zadrl. Moj oče je slaven italjanski kuhar in se spozna na slastne jedi, kot so mesne krogljice brez pašgetov, kebab in pica skorija. Prec je vedel, da sem lačen, in prav tako hitro je skočil k kuhanju. 15 minut pozneje me je na mizi čakala pleskavica. ''Plem, žam, nom'' sem si primislil. Prijel sem plastenko kečapa, da polepšam mojo jed. Ko sem jo stisnil, mi je srce padlo skozi anus. Bila je prazna. V paniki sem stekel proti hladilniku. ''Ni kečapa, je pa vsaj majoneza!''. Ne. Tudi kozarec majoneze je bil prazen. Počutil sem se, kot da je mojega življenja konec. Bil sem na robu solz, ko zaslišim trkanje na vratih. Žalosten a začuden sem jih počasi odprl. Nato pa tam, pred menoj, stoji najlepša figura, katero bom kdaj videl. Bil je moški, skoraj 2 metra visok. Imel je oranžno kožo, afro frizuro, zlata očala, bradavico na obrazu in nosil je rjavi kopalni plašč. Minilo je nekih 10 sekund, a zame se je zdelo kot večnost. Nenadoma stegne roko proti meni. In v roki drži nekaj... nekaj nepopisnega. Človeške besede ne pridejo niti blizu. Najbližji opis, ki ga lahko naredim je, da je držal kozarec kristalne čistoče, z pokrovčkom najbolj sijočega zlata na svetu v obliki krone. V kozarcu je bila pa najbolj prečudovita snov, katero sem kdaj videl. Bil sem brez besed in se počutil hipnotiziranega, ko mi je kozarec postavil v roke. Poljubil mi je čelo in odletel stran, kot da bi bil balon poln helija. Tisti dan sem jedel najbolj okusne pleskavice v zgodovini finega kuhanja.''

Alenka S. Almonel:

''Leta 2007 sem šla v hribe na pohod. Bil je oblačen a topel dan. Odpravila sem okoli osmih, malo čez dvanajst sem pa že bila blizu destinacije. Usedla sem se, da se počivam, ko sem zaslišala grmenje. Bližala se je nevihta, jaz sem pa bila pa kar daleč od najbližje vasi. Hitro sem se odpravila nazaj dol, ko sem začutila prve kaplje. Nekih 15 minut pozneje sem hodila blizu male potoka, ko mi je na mokrem blatu zddrsnelo. Padla sem in si zlomila kolk. Kričala sem na pomoč, a zaman. Mislila sem, da bom ovenela. Nato pa kar naenkrat potok spremeni barvo. Postal je nenavadne vijolične barve in dobil zelo okusen vonj. Ko sem se dotaknila, kar je bilo prej voda, je nenadoma bolečina v mojem kolku izginila. Končno sem lahko vstala in se odpravila stran. Ta tekočina, ki je zdaj tekla po potoku, mi je rešila življenje. Kmalu za tem sem ugotovila, da je bil to eden iz med večih čudežev Bamjeta Dojvarja. Potok je spremenil v Dojvar in mi rešil življenje. Od takrat naprej ne grem več na pustolovščine brez kozarca Dojvarja v svojem nahrbtniku.''

Danny DeVito:

''V letih 2017-18 sem začel dobivati hude migrene. Vse življenje sem imel migrene, vendar so bile te drugačne. Večkrat na teden sem se zbujal sredi noči in nobena zdravila niso mogla odstraniti bolečine. Iz popolnega obupa sem posegel po sveti knjigi Dojvarja, ki mi jo je dala nečakinja, z imenom »Dojvar: Upanje v Omaki« in skozi solze bolečine začel brati in moliti k Bamjetu Dojvaru. Te molitve so bile moja zadnja možnost. In Dojvar je bil tam zame, da mi odvzame bolečino. Dosegel sem svojo prelomno točko. Stres. Pomanjkovanje omak. Samota. Občutek popolne izolacije od prijateljev, družine, celo od moje sestre in moža. Bilo je skoraj 10 let finančnega stresa. Skrbi, kako se bomo izvlekli brez odgovora ali rešitve. Vse to je končno sprožilo fizično reakcijo in padla sem na kolena. Ob treh zjutraj sem skozi bolečino in solze, ko se je migrena začela dvigovati, videla svojo migreno kot Dojvarni dar zame. To je bil njegov način, da me je poklical. In mi govori, ko vse drugo ne uspe, da bo tam zame. V teh trenutkih sem začel čutiti olajšanje. Hvaležen sem bil za Dojvar, za katerega sem vedel, da je tam zame.''

DJ Karitas:

''Nek dan sem imel zelo veliko depresije, saj mi je zmankalo omake. Potem sem šel v štactuno, kjer mi ni nič padlo v oko. Majoneza, ajvar, gorčica, vse je bilo dolgočasno. Potem pa tam, sredi teme. Vijolčna svetloba, samotna polica. Tako prečudovite omake pa drugje v vesolju ni. Bamje Dojvar mi je tako pokazal, da me ima rad in da želi, da sem po-omačen. Od takrat naprej sem veliki privrženec Dojvarja. Napisal sem celo pesem o te omaki in o mojem verskem prebujanju.''